The Damp Line by Figaro

Primož – prijatelji v kolesarskih krogih so mu nadeli vzdevek Figaro – je izkušen in spreten krmar kolesa. Kolesarske kilometre, največkrat strme in nepredvidljive, je dolga leta nabiral kot gorski kolesar, tekmoval je namreč v olimpijskem krosu in spustu.

“Na kolesu sem že od svojega drugega leta, vrsto let kot tekmovalec, dandanes pa kot adrenalinski odvisnež, ki išče svobodo v okolju, kjer večina ljudi ne vozi svojih koles,” pripoved, ki nas na koncu pripelje do drznega spusta, začne “freerider”.

Kolesarjenje je zanj življenjski slog, ne le rekreacija ali sproščanje adrenalina. “Večina mojih misli v prostem času uhaja v gore ter okolja, kjer bi lahko preizkusil svoje spretnosti,” pravi športnik, ki svoje znanje in veščine danes v kolesarskem klubu Završnica predaja mlajšim generacijam. Nadobudne kolesarje uči tehnike vožnje na kolesu.

“Večina mojih misli v prostem času uhaja v gore ter okolja, kjer bi lahko preizkusil svoje spretnosti,” pravi Primož.

Povod za najin pogovor je bil seveda spust, posnetek katerega se je po spletu razširil s hitrostjo, podobno tisti, s katero se je Figaro pognal po jezu. Betonska konstrukcija jeza, ki stoji blizu Bleda in Bohinja, s svojimi 60 metri osupne že na prvi pogled. Jez drži naslov najvišjega tovrstnega objekta v Sloveniji.

Priprave pred zahtevnim podvigom, ki bi se lahko kaj hitro končal tudi usodno.

Ideja za spust se je v Primoževi glavi kalila malo več kot leto dni. Ko jo je razkril Nejcu Pušu, ki je spust nato tudi fotodokumentiral, se je vse zdelo zelo preprosto. In kul. Štiri mesece pred izvedbo si je začel podrobneje ogledovati jez, njegova prva misel pa je bila: “Ni lahko, ni pa nemogoče.”

Dva meseca pred spustom je Primož Ravnik nanj začel pripravljati glavo in telo. Vsakdanjemu ritmu je pobegnil v hribe, fizično pa se ostril v bike parku Vogel v Bohinju. Nato je prišel dan za akcijo, bil je oblačen in seveda poln vznemirjenja med Primoževo spremljevalno ekipo.

“Ni lahko, ni pa nemogoče,” si je mislil adrenalinski odvisnež, ko si je začel podrobneje ogledovati lokacijo spusta.”

“Tisti dan sem omenil, da se kaj takega zgodi samo enkrat na sto let in da imamo eno samo priložnost,” se spominja in nadaljuje: “Preizkusa ni bilo mogoče izvesti, zato smo se zanašali na izračune po fizikalnih zakonih. Ti so jasno pokazali, da je ob zadovoljivem oprijemu spust mogoče odpeljati dovolj varno.”

A izračuni so eno, stati na vrhu strmega klanca pa nekaj drugega.

Prvih sedem metrov je Primož načrtovano nadzoroval zaviranje, da bi s tem ocenil oprijem. “Takoj mi je postalo jasno, da bi samo ob rahlem stisku zavore pnevmatike izgubile oprijem, pristanek v vodi pa bi bil drugačen od želenega.”

Drzni kolesar ne skriva, da se je odločil za izjemno nevaren podvig, ki bi bil ob nepravih potezah lahko tudi usoden. Zanašal se je na svoje znanje, izkušnje in vrhunsko zaščitno opremo.

“Takoj mi je postalo jasno, da bi samo ob rahlem stisku zavore pnevmatike izgubile oprijem, pristanek v vodi pa bi bil drugačen od želenega.”

Preden je spustil zavore in se pognal v globino, se je v njegovi glavi podilo nešteto misli, a zares odmevala je samo ena, pravi: “Če tega ne naredim danes, se bom vse življenje tepel po glavi in se spraševal, zakaj tega nisem naredil.”

Njegov največji strah je namreč ta, “da ne bi živel življenja, da bi samo obstajal in svoj čas zapravljal za stvari, ki me ne veselijo in ne osrečujejo”.

Adrenalinskemu navdušencu se vsak dan poraja kakšna nova ideja, vsak dan pa je tudi bližje temu, da te ideje tudi uresniči.

Lokacijo naslednjega dih jemajočega izziva je že izbral – tudi ta bo nekje v Sloveniji, nam je razkril. Ne skriva pa, da želi v prihodnje odkrivati in prevoziti tudi svetovne terene.

 

Vse je v domišljiji, pravi Primož Ravnik, in za konec nagovarja prav vsakega med nami: “Prepustite se in raziskujte svet, ker je zelo lep in ima nešteto neverjetnih lokacij, predvsem pa opazujte svet okoli sebe. In še druga pomembna stvar: izziv je v tem, da ostaneš to, kar si v svetu, ki te poskuša narediti takšnega, kakršni so vsi drugi.”